Prvi znak, da so okna v naši hiši dotrajana je takrat, ko krila oken nič več zadostno ne tesnijo. Ravno tesnjenje okenskih kril je za toplotno izolacijo stanovanja zelo pomembno. Še zlasti, če je površina oken glede na prostornino prostora velika. Z zmanjševanjem izmenjave zraka z 1,2 na 0,7 krat na uro lahko prihranimo pri hiši s prostornino 300 m3 na leto približno 3.200 kWh toplote oziroma 320 litrov kurilnega olja.

Stiki med okenskim okvirjem in krilom so najbolj kritični deli tesnjenja, zato je tudi v tej smeri šel napredek tehnologije precej naprej. Lesena okna imajo običajno le eno protizračno tesnilo. Vzrok tega je odkapna letev, ki poskrbi za vodotesnost, saj les ne sme priti v stik z vodo. Zato morajo lesena okna nujno imeti odkapno letev, ki lesen profil zaščiti pred propadanjem. PVC okvirji imajo dve ali tri tesnila, odvisno od proizvajalca in modela okna. Primeren čas za menjavo oken je v spomladanskem in jesenskem času, oziroma takrat, ko niso prevelike temperaturne razlike znotraj in zunaj stavbe. Da bo adaptacijski poseg dosegel svoj namen, je vsekakor priporočljivo, da se zamenja vsa stara okna v stavbi in ne le določena. Nekateri investitorji imajo pomisleke, da ne bodo pravilno izmerili okenske odprtine. Ta bojazen je odveč, saj še pred izdelavo oken praviloma vsi obrtniki pridejo sami na mesto adaptacije natančno izmeriti vse okenske odprtine. Sami lahko odprtine predhodno izmerimo le informativno za izdelavo predračuna.

Vedeti moramo, da le izbira kakovostnega novega okna ne bo dovolj. Ob tem je nujno potrebna še pravilna montaža. Nepravilna vgradnja okna z nezadostnim tesnjenjem ob stiku okenskega okvirja z zidom še vedno pogosto predstavlja najbolj šibko točko pri novo vgrajenem oknu. V zadnjih desetih letih je tako kot izdelava okna tudi njegova montaža izredno napredovala. V javnosti najbolj poznan in razširjen način vgradnje oken je bil s pomočjo polnjenja poliuretanske pene. Pravilnik o učinkoviti rabi energije v stavbah predpisuje popolno zatesnitev stavbe. To velja seveda tudi za vse rege med okni in stenami.

Montaža oken po standardu RAL: Ta poteka po natančno določenih stopnjah. Vse površine na stiku bodočega okna in zidu morajo biti čiste, suhe, gladke in ravne. V odprtino se vstavi okenski okvir, ki se ga uravna z vodno tehtnico. Na notranji strani se izvede parno zaporo s tesnilnim butilnim trakom s kopreno. Ta ne prepušča vode in zraka. Okvir se pričvrsti z nekaj vijaki v zid. Vijaki naj bodo samovrezni in primerne dolžine (od 12 do 20 cm) ter dovolj na gosto razporejeni. RAL standard priporoča, da so razdalje med posameznimi vijaki pri lesenih in aluminijastih okvirjih ne večji od 80 cm, pri plastičnih pa 70 cm. Režo med okenskim okvirjem in zidom se zapolni z montažno peno visoke gostote in manjšo ekspanzijo. Na zunanjo stran se vgradi predkompromirani tesnilni trak, ki je odporen proti vetru in vodi. Do sedaj so se v veliki večini uporabljali tesnilni kiti. Z RAL standardom pa jih nadomeščajo učinkovitejši tesnilni trakovi. Zadostno tesnjenje gradbenih reg je najbolj pomemben element pri montaži okna. Ob tem velja pravilo, da mora tesnilo na zunanji strani preprečevati vdor vetra in dežja, mora pa biti paroprepustno. Tesnilo na notranji strani mora biti paroneprepustno in zračno.

*NAČINI MONTAŽE OKEN:

montaža

** Klasična LOW_EN montaža
Klasična montaža oken je najpogostejši način vgradnje oken. Okenski okvirji se pritrdijo v zid z vijaki, spoj med oknom in zidom pa se zapolni s poliuretansko peno. Po nekaj urah ko pena ekspandira in reagira z zračno vlago da otrdi, odvečno peno porežemo z okensko ravnino. pri novogradnjah stranske in stropne špalete omečemo . S tem omet zapre peno, pri adaptacijah pa se peno prekrije s samolepilnimi plastičnimi letvami. stik med steno in letvijo se zakrije z akrilnim kitom.

** Montaža po sistemu tesnenja v treh ravneh ali RAL montaža

montaža RAL

RAL montaža je energijsko učinkovita montaža, ki zaradi načina vgradnje in uporabe prilagojenih montažnih materialov, zmanjša izgube toplotne energije. RAL montaža preprečuje vdor vode v okenski stik in s tem nastanek kondenza, ki zmanjšuje izolativnost okna.
Osnovno načelo RAL montaže je boljše tesnjenje stika na notranji in na zunanji strani. Površina špaleta, ki bo imela stik s predstisnjenim trakom se najpogosteje obdela, da zagotovimo boljše prileganje. Na novogradnji se špalete obdela zidarsko ali pa se na špalete nalepi stirodurne plošče.

Obdelavo špalet pri adaptacijah pa lahko izvedemo šele po demontaži starih oken. Zidarska obdelava lahko traja več dni preden lahko vgradimo nova okna, kar predstavlj težavo, če se adaptira bivalni prostor. Zaradi tega se okna pri adaptacijah najpogosteje vgrajuje na klasični način.

Načela tesnjenja v treh ravneh:

 

0698-tremco3

1. zunanji stik – vodotesen in zelo paroprepusten;

2. vmesni stik – toplotno in zvočno zaščito;

3. notranji stik – zrakotesen in bolj paroneprepusten kot zunanji.

Pri RAL montaži uporabljamo na notranji strani stika zidu in okna kot tesnilo paronepropustno maso FD 300, trajno elastična mehkocelična pena pa zapolnjuje prostor med okvirjem in steno in deluje kot odličen toplotni izolator. Tako so spoji pri RAL montaži paronepropustni iz notranje strani in vodoodporni iz zunanje strani, kar omogoča prehod pare iz prostora v okolje, ne pa tudi obratno. Oba specifična materiala, ki ju uporabljamo pri RAL montaži sta narejena iz okolju prijaznih surovin.

1956-illbruck4

Gre namreč za smernico nemške skupnosti za kakovost RAL, kot tehnično smernico za vgradnjo oken in vhodnih vrat. S praktičnimi primeri pa jo skupaj z RAL izdajajo še štiri strokovne institucije, med katerimi je tudi znani inštitut za okensko tehniko IFT iz Rosenheima. Smernica je bila smiselno prenesena v nemško standardizacijo (DIN 4108-7; Zrakotesnost stavb. Ta standard je bil nato podlaga za avstrijski standard ÖNORM B 5320; Gradbena priključna fuga za okna, okenska vrata in vrata v zunanjih gradbenih konstrukcijah – Osnove za načrtovanje in izvedbo.

Kakšno okno izbrati?

Le dve desetletji nazaj je bila odločitev iz kakšnega materiala je izdelano okno, povsem enostavno, saj se je za stanovanjske hiše uporabljal skoraj izključno les. Tako na svetovnem kot na našem trgu stavbnega pohištva so pravi razcvet doživela PVC okna. Razlog njihove hitre dominacije na stanovanjskih hišah in tudi ostalih objektih je v številnih pozitivnih lastnosti, ki se jih ne more zanemariti. Poglavitne so predvsem enostavno vzdrževanje z majhnimi stroški, dolga življenjska doba, dobra toplotna izolativnost, ugodna cena in dobra odpornost na vremenske vplive. Kljub mnogih pozitivnim lastnostim imajo tudi PVC okna nekatere pomanjkljivosti, kot so na primer nezmožnost odprave težjih poškodb, hladen material na otip in nenaravnost materiala.

Pogonski mehanizem iz kovine je potrebno enkrat letno podmazati z oljem. Res pa je, da barvanje oken ni potrebno in se občasno umazane dele okvirja le enostavno obriše z mokro krpo. Kot je že omenjen, je PVC okenski okvir v prerezu votel. Notranja votlina je razdeljena na več komor. Ko se govori o PVC oknih, proizvajalci radi poudarjajo število komor, ki naj bi bistveno prispevali k toplotni prehodnosti okna. Najbolj pogosti so petkomorni profii, ki dosegajo že precej nizko U vrednost, ki je 1,2 W/m2K. Mi ponujamo tudi šest ali osem komorne sisteme. Za višino stopnje toplotne izolacije pa še zdaleč ni pokazatelj le število komor. Pomembna je tudi debelina krila in okvirja. V ponudbi so PVC profili različnih debelin. Najtanjša so lahko 60 mm, najdebelejša celo 120 mm (za pasivne hiše). V ponudbi je naječ okvirjev debeline 70 do 80.

Pri izbiri PVC oken je pozornost potrebno nameniti še tesnjenju in možnosti zračenja. Proizvodnja sedanjih PVC profilov omogoča vstavljanje tesnil že med postopkom izdelave profilov. Ker so s tem tesnila fiksno vpeta in na vogalih zavarjena, ostanejo tesnila stalno v svojem ležišču. Tesnilo mora biti izdelano iz dovolj vzdržnega in elastičnega materiala, kot je silikonska masa ali EPDM guma. Po večini so sedanji okenski okvirji z dvojnimi tesnili, že kar nekaj proizvajalcev pa ponuja sisteme s trojnim tesnjenjem. Vendar bolj kot število tesnil je za zadostno tesnjenje pomembna kvaliteta

Razvoj tehnologije izdelave okenskih

Že nekaj zadnjih let je klasično termoizolacijsko steklo (termopan) postalo zastarelo, saj ga vse bolj nadomeščajo sodobni načini, ki so dodatno izpopolnili termoizolacijsko lastnost. V tem primeru je sicer ista dvojna termoizolacijsko zasteklitev, vendar so stekla z notranje strani prevlečena s posebnim nanosom, ki bistveno zmanjšuje toplotno sevanje, hkrati pa je prostor med stekli zapolnjen še z žlahtnim plinom, ki še dodatno zmanjšuje prehod toplote. Celo več, danes je na trgu možno za sprejemljivo ceno kupiti dvojno zasteklitev, pri kateri so toplotne izgube lahko skoraj trikrat manjše kot pri klasični termoizolacijski zasteklitvi. To dosežemo z dvojno zasteklitvijo, kjer imamo eno plast nizko emisijskega nanosa in plinsko polnjenje v medstekelnem prostoru. Nizkoemisijski nanos je tanki nevidni kovinski oksid, ki močno zmanjšuje toplotno sevanje, oziroma bolj natančno; omogoča neoviran prehod kratkovalovnega sončnega sevanja v prostor, obenem pa ne prepušča dolgovalovnega toplotnega sončnega sevanja iz notranjih predmetov, ki so segreti na sobno temperaturo. Ob tem je potrebno opozoriti, da je prisotnost žlahtnih plinov med steklom, od katerih se najpogosteje uporablja argon, smiselna le v primerih, ko zastekljujemo z nizkoemisijskim nanosom, saj z uporabo žlahtnega plina zmanjšamo toplotne izgube. Mnogi imajo pomisleke zaradi poznejše izgube plina v medstekelnem prostoru, vendar dosedanje izkušnjekažejo, da plin ostane v zasteklitvi najmanj 10 let, lahko pa tudi do 30 let.

Steklo v oknu mora biti seveda dovolj kakovostno in primerne debeline. Debelina posameznega stekla naj bi bila najmanj 4 milimetre. Razdalja med obema stekloma kjer je žlahtni plin, mora biti od 12 do 16 milimetrov. V kolikor je ta razdalja manjša ali večja, se zmanjša toplotni upor in s tem nastane večja toplotna izguba.

Na toplotne izgube pomembno vpliva tudi vrsta distančnika med stekloma. Kar presenetljiv je podatek, da lahko napačen distančnik povzroči 10 in tudi več odstotkov skupnih toplotnih izgub okna. V prejšnja okna so se vgrajevali aluminijasti distančniki, ki so povzročali pojav lokalnih toplotnih mostov. Vzrok temu je bila večja toplotna prevodnost aluminija v primerjavi z plinom ali zrakom. Sedaj se po večini vgrajujejo distančniki iz nerjavnega jekla ali iz toplotnoizolacijskega materiala (trdi silikon ali votli polikarbonat). Tudi aluminijasti distančniki se še vedno uporabljajo, vendar so njim dodani plastični vložki, kar preprečuje nastanek toplotnih mostov. Od celotnega okna zasede steklo daleč največ površine (cca 80%). Zato je še kako pomembno, da je to izdelano na takšen način, da prepušča čim manj toplotne energije. Nekoč je ravno zasteklitev bila tisti kritični element pri celi stavbi, ki je največ prispeval k toplotnim izgubam. Tako kot okenski okvir je tudi način zasteklitve v zadnjih desetletjih naredil ogromen korak naprej